Omemba: James Joyce

»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«

»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«

»Pisatelj je verjel, da mesto civilizira človeka, ga spremeni in obogati kot osebo.«

»Kar nas je zanimalo, je Joyce kot evropska, in ne irska osebnost.«

»V domišljiji se je ukvarjal z Dublinom, da bi pisal svoje romane, toda v resnici je bil njegov vsakdanji obstoj v teh evropskih mestih.«

»Želeli so vključiti različne umetnosti, predvsem pa, da bi se umetnost ukvarjala z družbo in družbenimi vprašanji, kot so nacionalizem, izgnanstvo, spolnost in položaj žensk v družbi.«

»Moja duša je v Trstu.«

»Glede na razmere, v katerih smo, smo se letos odločili, da bomo knjige oživili tako, da jih bomo v Ljubljani in po vsem svetu delili ljudem.«

»Ko sta prišla James Joyce in njegova draga v Ljubljano, v Hotelu Tivoli ni bilo mesta za spanje. Bila je jesen, Joyce pa je začel metati kostanje skozi kanalizacijsko rešetko.«

»Zmoremo brez ugodja, a ne brez navdušenja.«

»Njegova duša je počasi pojemala, ko je poslušal sneg, potihoma padajoč po vesolju...«

»Bilo je strašno, ja, lahko bi bruhal od ogabnosti ... v glavi sem cutil skeleco luknjo...«

»Briga me, če je pandemija! Briga me, če morajo najeti božične sani z letečimi jeleni...«

»Čutim tujost, najvišje priznanje življenja.«

»Vse pride in gre / smo samo utrinek /– to je premena življenja.«

»Je mogoče da za vsem tem ni ničesar / da samo jaz dajem pomen / oblakom šumenju trsja vetru skovikanju ...«